Lep dan tudi tebi

Pravzparav se sliši enostavno - sedeš za računalnik in napišeš stvari, ki so se ti zgodile in se ti vtisnile v spomin. No, vsi, ki se kakorkoli ukvarjamo tudi s pisanjem, vemo, da ni tako preprosto. Kak dan zmanjka časa, kak dan enostavno ni inspiracije (tiste prave), spet kak dan si enostavno preveč slabe volje, da bi jo zlival na papir. Ampak njima je uspelo. Urški in Jonitu je uspelo napisati knjigo. Pa ne le še eno knjigo v vrsti vseh avtobiografij, knjigo, ki se te nekako dotakne. In zakaj se je dotaknila mene? 

Prebiram njune vrstice, solze na očeh. Se nasmejim, grem malo pogospodinjit, se spomnim kakšnega stavka in spet solze. Zakaj? Sem nora? Minilo je nekaj dni od trenutka, ko sem knjigo prebrala do konca, jaz pa sem še vedno polna vtisov. Ampak v tem trenutku vem, zakaj. 

Na Dragoceni se ne izpostavljamo radi, vsak posameznik ceni svojo zasebnost, predvsem midva, ustanovitelja. Fant in punca, partnerja, skupaj kakšnih deset let. Imava skoraj šest let starega otroka, živiva v starem stanovanju, ki je tako nujno potrebno renovacije kot jaz spanca, sva mlada, polna energije in furava biznis. In knjiga #lepdantuditebi me je pretresla ravno zaradi vzporednic med nama in Oopsijevo mamo in očetom. Z nekaj drugačnimi niansami v otroštvu in sedaj, a tako Urška in Joni kot midva poznamo odrekanje, dolge, neprespane noči, jutra, ko enostavno ne moreš drugega, kot reči - fak, ne bo mi uspelo. 

Leta nazaj je moj parter rekel: "Dajva midva združit to tvoje znanje iz kozmetike in prodaje z mojim znanjem web developerja." In sva. Ko pogledam nazaj, vem, da nisva imela pojma. OMG ... Res nisva imela pojma, kaj počneva :) Ampak prvi rezultati so bili obetavni, zato sva nadaljevala, se učila, jezila, preprirala, jokala, obupovala in evforično navduševala. Zadnja štiri leta so milo rečeno vrtiljak, v resnici pa vlak smrti ... Ko vmes pride še otrok, ko zombi-mama čez dan skrbi za otroka, čez noč poskuša delati, ko ne gre po načrtih, ko si odgovoren za nebogljeno bitje, v bistvu pa niti zase ne znaš dobro poskrbeti. Moj partner, naš web developer, še dandanes več noči dela kot spi, kapo dol, piki! In kljub vsemu, kar je že dal skozi z mano, še vedno vsako mojo idejo 100 % podpre. Kako me to spominja na Jonita ... In v resnici čutim Urško, kako hvaležna je za tovrstno podporo. Vsako neumnost in umnost, ki se je spomnim, vedno me podpre. Noro. Brez njega bi že zdavnaj vrgla puško v koruzo. 

Mislim, da ne mine niti en dan, da se ne bi vprašala: "Bom zmogla? Delam prav?" Ker veste, res se trudimo, da pripeljemo v vaš dom izdelke, v katere verjamemo, ki jih prej preizkusimo in jih priporočamo iz lastnih izkušenj. Že v osnovi je bila Dragocena.si namenjena pomoči strankam, iskanju rešitev za njihove izzive. In temu sem 100 % predana še danes, zato me še vedno zelo potre, ko se na Facebooku ali celo naši spletni strani pojavijo hejterski komentarji. Zaboli v dno duše - tiste iste duše, ki jo vlagam zato, da pomagam. 

In kaj je razlika med nama z Urško? Če predvidevam po prebranem v knjigi, se Urška že zaveda, da je nekaj ustvarila. In prav je tako! Jaz do te faze še nisem prišla, pa imamo več kot 20.000 strank, a še nisem dojela, da soustvarjam zgodbo, ki je res dobra. Res namenjena strankam in da naše stranke to cenijo. In vem, da cenijo! Morda je čas, da začnem tudi samo sebe ceniti :) Ker, veste kaj? Tudi jaz vas cenim, vsako posebej! Shranim si vašo številko, ko pokličete, zapomnim si, kaj ste prejšnjič naročile, se vam res trudim predlagati tisto, kar vam bo pomagalo. Seveda mi ne uspe vedno, a to je že za kak drug zapis :) 

In zakaj sem kupila knjigo #lepdantuditebi? Ker verjamem, da je dobre ideje pač nujno podpreti. Delo, ustvarjanje, trud je nujno podpreti! Da mi je pa odprla oči v toliko različnih smereh, je le še dodaten plus :) 

Urška, zakon si! Samo nadaljuj, pluj proti svojim sanjam. Joni - ker si ti car, pa to je noro (tudi moj Kristjan spregovori samo, kadar ima kaj pametnega za povedati :) )! Srečno, Oopsi!

Hana

Delite prebrano objavo: